Avstro-ogrska vojska v Zgornjem Posočju, I 25. 5. 1915 - 23. 10. 1917

Naslov letošnje razstave bi lahko dopolnili z navedbo »3. poglavje«, saj gre za tretjo v nizu razstav o delovanju italijanske kraljevske vojske na goratem območju soške fronte, ki smo jih predstavili v zadnjih letih. Razstava o bojih na zloglasnem Mrzlem vrhu, postavljena leta 2010, je izstopala z obsežnostjo dokumentarnega gradiva o spopadih italijanske in avstro-ogrske vojske na tej gori. Dve leti kasneje postavljena razstava o zaledju IV. armadnega korpusa je prinesla številne nove podatke in podobe ter pripoved zaključila z besedami: »V prihodnjih letih bomo 'obiskali' zaledje IV. armadnega korpusa na Drežniškem in na Bovškem.«

To obljubo je primerno vsaj delno izpolniti v letu, ko se spominjamo stoletnice vstopa Kraljevine Italije v vojno in začetka strahot, ki so se nato 29 mesecev dogajale ob Soči.

O prvih izkušnjah na bojišču spregovori bersaljer Virgilio Bonamore. Zapis njegove pripovedi se zaključi že 31. avgusta, ko je bil poslan na izobraževanje, da bi postal častnik. Nedvomno je nadaljeval s pisanjem, a za svojci, ki so nam izročili ta zapis, se je izgubila sled in tako njegove usode ne poznamo. Najbolj izstopajo spomini Maria Muccinija, poročnika 147. polka brigade Caltanisetta, ki je bila na zloglasnem Mrzlem vrhu od januarja 1917 do kobariške bitke, v kateri je bila uničena. Zelo kritičen opis razmer in rezultatov bojevanja je objavil leta 1938. Bolj kot pripoved o uničujočem delovanju orožja v njegovi knjigi izstopa spoznanje, da vojakov v jarkih nihče ne razume. Ne razumejo jih »skrivači« v barakah ob vznožju gore, ne razume jih italijanska javnost, pogosto jih ne razumejo niti svojci in sosedje. Sami sebi so prepuščeni v nekem drugem svetu, ki se imenuje Bojišče. Postajajo le drobne pikice, posejane v barvne kvadratke na zemljevidih generalov.