Zaledje IV. armadnega Korpusa italijanske vojske

Razstava obiskovalce nagovarja predvsem s številnimi fotografijami, njihovo pripoved pa dopolnjujejo tudi kratki citati pripadnikov armadnega korpusa. Večina zgodb o najhujšem trpljenju v vojni je izginila z udeleženci, ki so bili žrtve bojev. Med pripadniki italijanske pehote je bil velik del nepismenih, zato so se njihove zgodbe ohranjale zgolj preko ustnega izročila.

Obsežne in natančne pisne pripovedi so bile privilegij šolanih, slavljenje zmage v »Veliki Vojni« pa je nekatere pripeljalo do objav v knjižni obliki. Ob njihovem prebiranju je potrebno imeti v mislih duh tedanjega časa, saj je v obdobju fašizma, komaj štiri leta po koncu morije, povzdigovanje idealov »odreševanja svetih italijanskih ozemelj« iz jarma habsburške monarhije piscem nedvomno prinašalo naklonjenost oblastnikov.

Svojo zgodbo je tedaj v branje ponudil sam Vodja in Ustanovitelj Imperija, nekdanji bersaljer Benito Mussolini. Na razstavi se mu pridruži Don Feliciano Marini, »vojak Cerkve in Domovine«, sanitetni pomočnik in kasneje kurat. Včasih je njegovo pisanje bolj podobno častniškemu, kot duhovniškemu razmišljanju, saj se mu zdi število ranjenih in mrtvih v nekaterih akcijah sprejemljiva izguba v boju za posvečene cilje. Njuno vznesenost uravnoteži Francesco Orlandi, pisar v 1. četi 155. pehotnega polka, ki se nenehno sprašuje, kdaj bo konec strašne vojne in bo končno napočil mir.

Podobno je potrebno presojati tudi idealizirane podobe slovenskih prebivalcev in italijanskih vojakov na prireditvah, piknikih in spominskih slovesnostih in upoštevati, da so bile ustvarjene za objavo v tisku. Verjel jim ni niti bersaljer Mussolini. Dober opis razmer v zadnjem letu delovanja korpusa ponuja poveljnik, generalporočnik Alberto Cavaciocchi. Ker je bil razglašen za enega od krivcev poloma v kobariški bitki, svoje knjige, napisane leta 1923, ni smel objaviti, pač pa je izšla šele 83 let kasneje, leta 2006.

Podroben vpogled v organiziranost in sestavo mogočnega armadnega korpusa omogoča le pregledovanje obsežnega gradiva Arhivov Zgodovinskega urada italijanske vojske v Rimu. Na razstavo je zgolj simbolno postavljeno nekaj dokumentov tega arhiva. Celovit v pogled v razmere in sobivanje vojakov in prebivalstva v zaledju ponujajo šele novejše objave raziskav, pri čemer izstopa knjiga zgodovinarke Petre Svoljšak »Soča – Sveta reka«.

Največ zalug za spodbudo, sodelovanje in posredovanje gradiva za razstavo imajo Petra Svoljšak, Guido Alliney, Ruggero Dal Molin, Mitja Juren, Guido Fulvio Aviani in Maurizio Matronola. Iskrena zahvala pa grem tudi vsem ostalim ustanovam in posameznikom, ki so pripomogli k postavitvi razstave.