Muzej 1. svetovne vojne Kobarid

Vhodna veža s simbolno postavitvijo obiskovalca uvede v tematiko stalne postavitve z zemljevidi, ki prikazujejo evropska bojišča v prvi svetovni vojni in preoblikovanje političnih meja po koncu vojne, z zastavami, s portreti vojakov mnogih narodnosti in nagrobnimi kamni iz vojaških pokopališč v Zgornjem Posočju.

Podobno nalogo imajo tudi Kobariške sobe v prvem nadstropju muzeja (št. 1, 2, 3), ki predstavljajo tisočletja burne zgodovine Kobarida. Kraj na stičišču Soške in Nadiške doline, ki povezujeta Furlanijo in Koroško, je bil prav zaradi svoje lege prizorišče številnih spopadov in vojn. V preteklem stoletju je bila zastava na kobariškem trgu zamenjana kar desetkrat. Obiskovalci najdejo v teh sobah obilo informacij, ki so dobrodošle pred obiskom Kobariške zgodovinske poti in arheološkega najdišča poznoantične naselbine Tonocov grad.

Predstavitvi začetka spopadov ob Soči po vstopu Italije v vojno 24. maja 1915 je namenjena Krnska soba. Italijanski alpini so dosegli prvi velik uspeh na soški fronti prav z zavzetjem Krna, ko so že 16. junija iztrgali vrh te 2245 metrov visoke gore iz rok madžarskih branilcev.

Osrednji eksponat v tem prostoru je maketa Krna, Batognice in sosednjih vrhov v merilu 1:1000. Mnogi obiskovalci si jo podrobno ogledajo pred izbiro pristopa na ta najvišje ležeči del nekdanjega bojišča ali pa po vrnitvi iz tega nepozabnega "muzeja na prostem".

"Vode ni. Teren je zelo težak, skalnat …"
Poročilo enote Kratochwil 6.junija 1915

26. julij 1915
"Ob sedmih se odpravimo na pohod proti skrajnemu grebenu Krna, ki ga sedaj naši, zato ker je prepojen s krvjo, imenujejo Monte Rosso. …"
Virgilio Bonamore - Dnevnik 1915

Bela soba govori o trpljenju vojakov v gorah v devetindvajsetih mesecih bojevanja. Nihče med njimi si pred odhodom na bojišče ni predstavljal, kaj jih tam čaka. Avstro-ogrski vojaki so pred tem doživeli deset mesecev bojev na ravnicah ruske fronte, večina Italijanov pa sploh še nikoli ni bila na bojišču. Krutemu okolju gorskega krasa so se pridružile vse težave in žrtve, ki so jih terjale zime s pet, šest in več metri snega, transporti čez Julijske Alpe, … Vojna nikakor ni bila končana še pred prvo zimo, kot so na začetku zagotavljali politiki in generali.

2. avgust 1915
"Danes nadaljujem z dnevnikom. V štirih dneh, ki sem jih prebil na Batognici, nisem mogel pisati. V teh dneh sem doživel najbolj žalostne grozote te strašne vojne. … 29. sem bil 24 ur v strelskem jarku in čepel med trupli naših fantov in sovražnikov. Smrad je bil neznosen, …Vode je malo in smrdi. Prinašajo jo v mehovih. Dva dni nisem ne pil, ne jedel…"
Virgilio Bonamore - Dnevnik 1915

"Zaledje" - čarobna beseda. Počitek, spanje, voda, hrana, konec strahu, zabava,… vse do ponovnega odhoda v strelske jarke.

Soba zaledja pripoveduje tudi o tem, da je zaledje soške fronte postalo pravo "mravljišče" stotisočev vojakov in delavcev, posejano od Rombona do obale Tržaškega zaliva. Vojaški stroj obeh armad je zahteval vse več utrjenih položajev, cest, vodovodov, žičnic, bolnišnic, pokopališč, delavnic, javnih hiš...

Pripoved o 29 mesecih pozicijskega bojevanja ob Soči zaključuje soba opozorila - Črna soba. Portreti alpinov med molitvijo preden so bili poslani v boj, vrata italijanskega vojaškega zapora, razpelo in skulptura alpina, ki žaluje na grobu svojega padlega tovariša, topovska lafeta sredi razbitega kamenja in železja, nad njo pa fotografije strahot vojne govorijo o nesmislu, ki se je v gorah po zavzetju Krna dogajal celih 28 mesecev. Vsi nadaljnji napadi italijanskih vojakov proti dobro utrjenim avstro-ogrskim položajem so bili neuspešni. Umik na izhodiščne položaje je dovoljevalo šele poročilo o hudih izgubah na bojišču. V stavbi, ki je danes muzej, je delovalo italijansko vojaško sodišče.

14. avgust 1915
"… Tedaj pa se je nenadoma zgodila neverjetna tragedija. Dva avstrijska topa, o katerih se nam ni niti sanjalo, sta odprla navzkrižni ogenj z desne in leve natanko med bersaljerje in vse pokosila. Navzkrižni ogenj mitraljezov iz razdalje, manjše od 300 metrov, je z vsakim rafalom podiral desetine mož. Bili smo nekaj više in prisostvovali strašni klavnici. …

15. avgust 1915
Šele danes sem lahko doumel, kako neizmerna je bila nesreča. 21. bataljona, z izjemo preživele petdeseterice, ni več, 7. in 9. četa 36. bataljona sta prepolovljeni, 23. bataljon je zdesetkan. Strašen polom. …" Virgilio Bonamore, Dnevnik 1915

"Kobariški muzej ni muzej vojne, pač pa človeka in njegove stiske. Ni muzej zmage in slave, osvojenih in poteptanih zastav, zavojevanja in maščevalnosti, revanšizma in nacionalnega ponosa. V ospredju je človek, tisti, ki glasno ali pri sebi, zase ali pa za sotrpine, v različnih jezikih sveta nenehno govori: "Prekleta vojna!" V kratki kletvi je zajeta temeljna izpoved Kobariškega muzeja, njegova uspešnost ter pravica in potreba, da živi in se razvija."

Dr. Branko Marušič - "Kobariški muzej - Vodnik po muzeju"

V drugem nadstropju je predstavljeno gradivo o sklepnem dejanju soške fronte, o 12. soški bitki, protiofenzivi elitnih nemških in avstro-ogrskih enot, poimenovani Kobariška bitka. Italijansko poveljstvo so 24. oktobra 1917 presenetile prav na goratem območju Zgornjega Posočja in z novo taktiko vojskovanja dosegle zmago, ki je zadnje leto vojno preselila globoko na italijansko ozemlje. Napadalci so morali v pripravo ofenzive vložiti izreden napor in v dobrem mesecu do vznožja gora prepeljati kar za 2400 vlakov potrebnega materiala in mož, nato pa ga prenesti in prepeljati preko gora v Soško dolino. Obiskovalcem muzeja obsežnost te naloge ponazarja 27 m2 velik relief Zgornjega Posočja v merilu 1:5000 in veliki zemljevidi premikov in razporeditve enot.

14. oktober
"Po zajtrku sem pregledal 119. in 121. polk:
odlično stanje. Čudovit človeški material."

26. september (Kobilja glava 1475m)
"Ko smo dosegli vrh … smo lahko iz višine opazovali gorovje, ki ga je zasedel sovražnik… Našim generalom je bilo potrebno razložiti namen, cilje in podrobnosti našega načrta. Vse nam je šlo odlično od rok, saj se je bojišče razgrinjalo pod nami kot ogromen zemljevid." General Otto von Below,
poveljnik XIV. Avstrijsko- nemške armade, Dnevnik

Priprave na bitko in njen potek dokumentirajo številne fotografije, posnete predvsem v drugi polovici oktobra 1917 in prvih dneh bojev, najbolj obširno pa je predstavljeno dogajanje v Bovški kotlini vključno z nemškim napadom s plinskimi minami na enote brigade Friuli, prodor 12. šlezijske divizije od Tolmina proti Kobaridu ter enote nadporočnika Erwina Rommla preko pobočij Kolovrata do vrha Matajurja.

"Vse obzorje v smeri Bovca se je bliskalo, preplavljeno s svetlobo in ognjenimi plameni. V to ognjeno poplavo so kot ognjeni meteorji leteli izstrelki velikih topov,pos- tavljenih v vasi Soča. Vsakega je spremljal strašen trušč."

Josef Vachál
"Maliř na frontě" (Paseka 1996)

Podrobnejši opis dogodkov posreduje dvaindvajsetminutna multivizijska projekcija, ki je tako kot celotna postavitev na voljo v štirih jezikih. Enako velja za zvočni zapis vojakovega pisma očetu v "italijanski kaverni", izkopani nekje v Krnskem pogorju. Njegova pripoved in zvočno ozadje, ki ga ustvarja ponarodela furlanska pesem Stellutis alpinis (Planike), se dotakneta čustev obiskovalcev in jih spodbujata k razmišljanju o človeških stiskah in trpljenju, ki so ga morali izkusiti vojaki na obeh straneh fronte.

"Dragi oče! … Nisem več na Krasu. Kot sem že pisal mami, sem bil v zaledju fronte ob spodnji Soči. Le za kratek čas desetih dni. Sedaj sem že skoraj mesec dni v Zgornjem Posočju, na tistem znanem višavju, ki smo ga med zadnjo ofenzivo osvojili. V borbah se je naša brigada dobro obnesla. …"