Kaverna

Podrobnejši opis dogodkov posreduje devetnajst minutni film, ki je na voljo v enajstih jezikih. Enako velja za zvočni zapis vojakovega pisma očetu v "italijanski kaverni", izkopani nekje v Krnskem pogorju. Njegova pripoved in zvočno ozadje, ki ga ustvarja ponarodela furlanska pesem Stellutis alpinis (Planike), se dotakneta čustev obiskovalcev in jih spodbujata k razmišljanju o človeških stiskah in trpljenju, ki so ga morali izkusiti vojaki na obeh straneh fronte.

"Dragi oče,

Nisem več na Krasu. Kot sem že pisal mami, sem bil v zaledju fronte ob spodnji Soči. Le za kratek čas desetih dni. Sedaj sem že skoraj mesec dni v Zgornjem Posočju, na tistem znanem višavju, ki smo ga med zadnjo ofenzivo osvojili. V borbah se je naša brigada dobro obnesla …

Spimo v kaverni, trpimo mraz zaradi neprestanih snežnih viharjev, ki divjajo, odkar sem prišel sem. Vendar sem se že navadil.

Nisem mogel verjeti, da bom lahko kdaj zaspal v takih nemogočih razmerah. A človek se vsega navadi. Pomisli, sedaj me tudi topovi ne zbudijo več! Izstrelke poznamo že po zvoku: izstrelek kalibra 75 škripa, tisti od 149 smrči, kaliber 152 žvižga in kaliber 305 tuli. Ta trušč in hrup sta postala nekaj vsakdanjega.

Drugače je z mano vse v redu in se dobro počutim. Ne objokujem in ne pogrešam preveč naših krajev. Pogrešam le vas moji najdražji, ker ne vem, kdaj vas bom spet videl.

Glede tega nimam dovolj notranje moči, še posebno ob večerih me prime domotožje in v mislih sem pri vas. Upam in sanjam z odprtimi očmi. To so hudi občutki.

Nato se sanje razblinijo. V trenutku si spet vojak in vidiš gore, reke in spet slišiš grmenje topov."